Polževa sled

Pojdi na komentarje

Sonce se je ravno zbujalo v prvem avgustovskem četrtku, ko se je dvajsetina Polževih planincev po polževo – zaspano pač – razposedla po Nikovem avtobusu. Štart je bil znan, cilj, Triglav, je bil še daleč stran.

V trgovini v Zgornjih Gorjah smo si potniki postregli z zajtrkom, v sosednjem bifeju popili kavo, ob osmih pa razstavili palice, tesneje zavezali gojzarje in: Na juriš!

Z Rudnega polja nas je stezica vodila gori in doli ter doli in gori po borovi hosti na čistino, po kršu in meliščih ter pod skalcami in nad prepadnimi pobočji do Vodnikove koče. Tam smo dobili vodo zastonj, in šele kasneje ugotovili, da smo si natočili premalo plastenk. Zgoraj, na Kredarici, so vodo šteli v zlatu, pa pir tudi.

Po okrepčilu in ob vedno hujši pripeki se je karavana od Vodnika odpravila naprej v dveh skupinah: nekaj nestrpnejših se je z vodnikom Andrejem iz PD Drago Bregar in predsednikom Polža Alešem Erjavcem na čelu odpravila v pospešenem tempu, ostali so pod noge vzeli svojega, od vodnikov ali pripravnikov pospremljenega. Ura je ravno odbila dve, ko je prva višnjegorska noga stopila na betonsko teraso Kredarice. Sledila je ura počitka, da so se prezračili čevlji in je močan veter zmetal majice z železne ograje, kjer so se sušile, kakor bi hotel nagnati njihove lastnike na vrh. Pustili so se prepričati.

Od dvajsetih se je osem članov PD Polž prvič povzpelo po klinih in jeklenicah na Mali Triglav in zatem na velikega. Prav toliko jih je vzhičenih prejelo krst v obliki večkrat preganjene vrvi, ki jo je vihtel omenjeni predsednik Aleš, število udarcev pa je zapovedoval neumorni Janez Čebular, pri čemer se je pak trudil, da bi prvi obisk strehe Slovenije ostal vsakomur v spominu.

In to tudi je, v vsakem primeru, vsem.
Višnjegorci so večer na Kredarici preživeli ob taroku in Človeku ne jezi se na tri figure. Spanje v sobah 301 in 102 (slednji se je reklo Pr’ Plestenjak’) je bilo sladko pa tudi jako kratko. Naslednji dan so vremenoslovci napovedovali dež in je kazalo čimpreje kreniti.

Ob sončnem vzhodu ob pol šestih je še dobro kazalo, uro kasneje so oblaki zakrili nebo. Prve kaplje so kanile na triglavski krš. Potem štiri ure pranja. Bi se reklo dolgčas, če bi ne bilo dobre volje.

Nika in njegovega avtobusa tam na Rudnem Polju smo bili vsi zeeeeelo veseli, bolj, kot če bi našli zlato rudo. Ali zlato runo.

Smo se tudi preoblekli in pri tem drug drugemu pomagali s suhimi oblačili, posplošeno bi se reklo, da je kakšna punca oblekla kakšne boksarice in je kakšen fant drobencljal v kakšni premajhni majici.
Skratka, Polžev izlet na Triglav se je kljub kislemu vremenu končal ob tako židani volji, kakor se je začel.

(zapisal član Domen)