Za nami je še en uspel izlet. Vreme nam je bilo 21. in 22. junija zelo naklonjeno, saj se že v soboto napovedi o popoldanskih nevihtah niso uresničile. Namesto pred dežnimi kapljami nas je vso pot iz Lepene do Doma pri Krnskih jezerih gozd skrbno varoval pred pripekajočimi sončnimi žarki in nam nudil kar prijetno senco.

Mulatjera nas je v dveh urah in pol pripeljala do Doma, kjer nas je prijazni oskrbnik Zvone postregel skoraj kot v hotelu (seveda so tudi cene temu primerne). Pred nočjo smo uspeli še namočiti noge v hladno vodo Krnskega jezera in si ogledati naš cilj za naslednji dan. Krn se je prav imenitno bleščal v zadnjih sončnih žarkih.

V nedeljo je ob 5.40 zvonila budilka in po zajtrku, kavi in čaju smo se podali na pot. Mimo jezera nas je le-ta vodila po lepi ledeniški dolini proti Krnski škrbini. Vzpon na škrbino je začinil sneg, ki pa je prav lepo odjenjal in se je dalo po njem varno hoditi. Po dveh urah hoda smo dosegli škrbino, od koder se nam je razprostrl čudovit pogled na dolino Soče in naprej proti morju in Padski nižini. Za našimi hrbti pa je kraljeval nihče drug kot Triglav.

Od škrbine do vrha Krna nas je ločilo dobre pol ure hoje po travnatem pobočju, polnem gorskih cvetlic. Na vrhu smo se odpočili in se malo okrepčali, nato pa krenili proti Gomiščkovem zavetišču. Nad zavetiščem smo si ogledali tudi rov iz 1. svetovne vojne, kakršnih sta Krn in Batognica polna.

Po daljšem postanku smo se odpravili nazaj do škrbine in se po pravem pravcatem stopnišču povzpeli na Batognico. Hrib je poln v živo skalo izklesanih, iz kamenja zgrajenih in napol podrtih rovov in kavern, ki so med vojno vojakom služili kot zavetišče pred sovražnikovimi napadi. Tudi ostalih ostankov je polno: granate in bombe, bodeča žica, pločevina vseh vrst…

Preko vrha Batognice smo se spustili pod Vrh nad peski in po njegovem peščenem in ponekod še vedno sneženem strmem pobočju prečili proti spominskemu obeležju – kamniti kapelici. Kratek postanek in nekaj fotografij, nato pa smo že krenili dalje.

Po zasneženi dolini smo se z otroškim veseljem drsali v gojzarjih. Pol ure sestopa po snegu nas je pripeljalo na kopno pot. Naprej smo jo ubrali vijugajoč med skalami, ruševjem in živobarvnimi cvetočimi kupčki. Mulatjera, po kateri smo hodili, je bila ponekod prava avtocesta, tlakovana z mehko gorsko travo. Preko Prehodcev nas je po dobri treh urah sestopa z Batognice pripeljala do Doma pri Krnskih jezerih. Sledil je še sestop do Lepene in seveda obvezna analiza izleta ob zasluženem kosilu v Gozdu Martuljku.

Zapisala: Špela Turna