5.10.2009 ob 12:07

Člani in prijatelji PD Polž smo se podali na Tursko goro

Pojdi na komentarje

V soboto, 26. septembra, smo se ob 6. zjutraj podali na pot. Opremljeni, kot se za hribovca spodobi, predvsem pa s polno mero dobre volje, smo se odpravili proti Logarski dolini.
Ko se je zdanilo, smo nestrpni pogledovali v nebo in veselo ugotavljali, da je pred nami lep sončen dan. Po kratkem postanku, kjer smo se z močno kavo dodobra zbudili, smo prispeli do Logarske doline in tam pustili naše jeklene konjičke.

Vodniki Aleš, Brane in Tadej so nam razdelili zaščitne čelade in varovalne pasove, nakar smo zakorakali planinskemu izzivu nasproti. Na poti nas je spremljala megla, a nam ni vzela volje. V koči na Okrešlju smo si z dobrotami iz nahrbtnika privezali dušo in se ogreli s toplim čajem.
Kmalu smo se odpravili naprej, saj smo vedeli, da je pred nami kar naporen dan. Vztrajni in dobre volje smo premagovali meter za metrom in se vzpenjali našemu cilju nasproti.
Pot je bila kar zahtevna, in ko smo si malo pod vrhom Turske gore, pripeli še varovalne pasove in si nadeli čelade, smo se nekateri kar malce tesnobno vprašali – bomo zmogli??


A naši vodniki so bili res naši angeli varuhi in z njihovo pomočjo in vzpodbudno besedo, nam je uspelo in ugotovili smo, da sploh ni bilo tako težko!
Naše razpoloženje na 2251 m nadmorske višine, kolikor je visoka Turska gora, je malce skalila megla, ki je trmasto vztrajala in nas prikrajšala za razgled po okoliških vrhovih. A se nismo vdali. Nadaljevali smo pot proti Kamniškemu sedlu, kjer smo tudi prenočili.
V Kamniški koči smo se okrepčali s toplimi dobrotami, ki so nam šle neverjetno v slast. Nad 1500 metri pač ni boljšega kot ričet in klobasa …
V zgodnjem večeru je bila koča na Kamniškem sedlu obdana s soncem, zato smo nekateri izkoristili lepe trenutke in se nadihali svežega zraka. V prijetnem vzdušju smo preživeli večer, in tudi ko smo se odpravljali k počitku, smeh še dolgo ni potihnil…


Nedeljsko jutro je bilo zelo vetrovno. Odločili smo se, da se kljub vetru odpravimo še na eno krasotico -Brano. Toplo oblečeni smo ob pol osmih zapustili varno zavetje koče in se povzpeli na vrh. Tudi ta podvig nam je uspel in zadovoljni in ponosni smo prišli nazaj do Kamniške koče, kjer smo si po krajšem predahu in okrepčilu, oprtali nahrbtnike in se odpravili v dolino.
V zgodnjih popoldanskih urah je sledil povratek do avtomobilov, nakar smo odšli na zasluženo kosilo. Utrujeni, veseli in polni lepih vtisov, smo se počasi odpravili proti domu. Res nas ni bilo veliko, le enajst, a preživeli smo čudovit konec tedna, ki ga še dolgo ne bomo pozabili.


Naj na koncu pohvalim naše izkušene vodnike, Aleša, Braneta in Tadeja, da so nas varno vodili po gorskih poteh in nas srečno pripeljali nazaj. Naj bo njihov korak v kraljestvu gora,vedno lahek in varen!

Zapisala Anica Zadel

Vse fotografije z izleta lahko najdete tukaj – http://pdpolz.shrani.si/?turska09

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !