5.09.2010 ob 20:00

5. dan – eni na kolo, vsi skupaj k slapu Kozjak … za konec pa še zabava!

Pojdi na komentarje

Kolesarski izlet
V sklopu Planinskega tabora Polž v Bavščici je bil planiran in v četrtek, 19. 8., tudi izveden kolesarski izlet. Udeležilo se nas je 14 kolesarjev. Najmlajši udeleženki sta imeli komaj sedem let, najstarejša udeleženka pa jih bo napolnila šestdeset.
Po zajtrku in pripravah smo se odpravili proti Bovcu. Kar nekaj časa smo oklevali, kako daleč se odpraviti, saj je bila nenehno prisotna grožnja z dežjem.
Do Bovca je bil v glavnem strm spust. Pot smo nadaljevali po glavni cesti do slapa Boka. Ker smo se morali pravočasno vrniti do koče, smo si slap na žalost ogledali le od daleč.
Tukaj smo tudi zavili z glavne ceste na prijetno kolesarsko cesto ob levem bregu Soče. Vsi skupaj smo si oddahnili, saj je bila glavna cesta za veliko skupino kolesarjev precej nevarna. Kolesarska pot pa je bila slikovita in nas je pripeljala do lepe znane turistične vasice Čezsoča.
Po kratkem postanku tam, kjer se v Sočo spuščajo veslači, smo se povzpeli do Bovca. Privoščili smo si kratek postanek in se tudi poslovili od najmlajših kolesark. Čakal nas je namreč najtežji del poti, ki za sedemletnici ni bil primeren.
Do trdnjave Kluže nam je šlo vsem dokaj dobro in ta del smo dokaj hitro vsi prekolesarili. Od tu naprej do Bavšice pa je bil klanec zelo zahteven. Lahko rečem, da nas je težavnost večino presenetila. Vsak je peljal po svojih močeh, če ni šlo s kolesom, pa je šlo nekaj časa peš.
Vsi smo prispeli v naše domovanje zadovoljni, brez poškodb in pravočasno, da nismo jezili kuharice, ki nas je čakala z okusnim kosilom.
Dva najbolj pripravljena kolesarja pa sta se napotila na veliko težji in daljši vzpon na Mangart. Ker sta zelo pripravljena kolesarja, sta ga tudi brez posebnih težav osvojila. Vsi smo jima iskreno čestitali.
Hvala Bogu, tudi vreme je zdržalo.
Zapisal: Mirko

Slap Kozjak
V četrtek popoldan smo se vsi udeleženci tabora odpravili še na zadnjo turo, k slapu Kozjak.
Z avtomobili smo se odpeljali do Kobarida, nato pa peš nadaljevali po nezahtevni poti.
Lepo urejena, senčna pot, nas je v pol ure pripeljala do našega cilja. Slikovita soteska, ki se konča s slapom je res paša za oči in fotografiranje. Nekaj pogumnih se je spustilo do tolmuna. Po obvezni “gasilski” sliki, smo se po “polžje” (kako pa drugače?) vrnili na izhodišče.

Cerkvica na hribčku je kar sama vabila, da jo obiščemo. Ogledali smo si še tako imenovano Kostnico, spomenik padlim v I. svetovni vojni.

In … zabava!
Zvečer nas je čakalo še zadnje dejanje, družaben zaključek.
Po Aleševem uvodnem govoru in zahvali kuharici in njenemu možu, ki sta lepo skrbela za nas, je bil prvi na sporedu “štrik”. Trije člani so bili prvič nad 2000 metrih, zato je sledil krst. Janez je bil strog izpraševalec, Aleš pa hud tepežkar.
Krstu ni ušel niti Tadej, ki je bil prvič na 2000 metrih s kolesom. Ko se je “resni” del končal, je vajeti v roke vzela Mojca.

Skozi družabne, zanimive igrice, polne smeha, nas je pripeljala do konca večera, ki se je končal tako, kot vedno, s petjem. Še dolgo v noč je ob Slavkovi spremljavi na kitaro donela pesem po prelepi dolini Bavšica.
Hvala vsem vodnikom in udeležencem tabora za prijetno bivanje. Po pogovorih sodeč nas je veliko, ki bi naslednje leto spet z veseljem obiskali ta konec Slovenije.
Zapisala: Sonja Škrabec

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !