13.10.2010 ob 14:58

Šli smo na Storžič!

Pojdi na komentarje

V nedeljo, 3. oktobra, smo se ob za nekatere kar prezgodnji pol šesti iz Višnje Gore odpeljali proti Storžiču, 2132 metrov visoki gori, ležeči v zahodnem delu Kamniško Savinjskih Alp.


Po obvezni jutranji kavici v Voklem smo krenili proti Tržiču in nato proti Domu pod Storžičem, kjer smo parkirali. Lahko obutev smo zamenjali za varne planinske čevlje, si nadeli nahrbtnik, čelado in palice in se kar najhitreje podali na pot, zavito v meglo. Proti Storžiču smo se usmerili skozi Žrelo.
Razmeroma strma pot skozi gozd nas je upehala že na njenem začetku. Ob vstopu v skalnati del smo bili tako že pošteno ogreti. Nadeli smo si čelade, da bi bili v grapi zavarovani pred padajočim kamenjem. Pripravljeni na izzive zelo zahtevne poti, smo krenili. Dobra volja je naraščala, bolj ko je megla ostajala za nami in bolj ko so se na vrhu stene kazali sončni žarki. Številna varovala so nam popestrila pot v steni. Le tu in tam nam je pogled ušel na padajoče kamenje, na cvetočo rožico ali na orla v letu.

Na vrhu stene se nam je odprl pogled na nepričakovano zeleno, sončno, a tudi vetrovno južno stran. Tu smo si privoščili malico iz naših nahrbtnikov, nato pa pot nadaljevali po ozkem grebenu, od koder se je odpiral prečudovit razgled na s soncem obsijane gorske vrhove, potopljene v morje megle. Ko smo zagledali križ, ki se nahaja na vrhu Storžiča, smo dobili dodatno energijo. Mimogrede smo bili na vrhu. Poleg križa se nahaja tudi razgledna plošča, vpisna skrinjica in žig, ki smo si ga s ponosom vtisnili v planinski dnevnik.
Zaradi vetra pa se tam nismo prav dolgo zadrževali. Po okrepčilu in skupinskem fotografiranju so se naši vodniki odločili za sestop čez Škarjev rob. Še zadnjič smo se ozrli po vrhovih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp, ter se podali na pot.
Shrani.si Shrani.si
V zgornjem, strmejšem delu nam je nekaj varoval lajšalo spust. Pot nas je vodila preko melišča, med rušjem in skozi gozd, v vznožju katerega smo po treh urah hoje navdušeni opazili streho planinskega doma.

V Domu pod Storžičem smo si zasluženo privoščili bogato in okusno kosilo. Še zadnjič smo s pogledom pobožali slikovito obarvani gozd, se še enkrat ozrli proti severni steni Storžiča ter se utrujeni a zadovoljni odpeljali proti domu. S sabo pa smo ponesli množico čudovitih utrinkov iz sončnega visokogorja, mogoče celo zadnje v letošnjem letu.

Hvala Aliju, predsedniku in vodji poti za dobro organizacijo in varno vodenje, hvala pa tudi vodnikoma Branku in Janezu za spremstvo in potrpežljivost z najpočasnejšimi!
Zapisala: članica Lojzka

Več fotografij najdete tukaj.

  • Share/Bookmark


1 komentar

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !